Res smo bile že v oktobru na Dinaridi ampak takšne dogodivščine se morajo malo uležati, preden zbereš vtise in fotografije.

Trem babicam, mojim prijateljicam (skupaj imamo 272 let) sem obljubila, da gremo skupaj na SUPER FERATO DINARIDI. In se odpeljemo do Knina in tam prespimo.

Kijevska Dinara se nahaja v Dinarskem gorstvu na meji med Hrvaško in BIH.  Masiv je dolg 84km in širok 12km. Njen najvišji  vrh je Sinjal 1831m in je tudi najvišji vrh Hrvaške. Čez 700 metrsko steno vodi  SUPER FERATA, ki je sestavljena iz dveh ferat  »9 Tornjeva » in » Vjetar s Dinare«. S 1700m je najdaljša in najbolj atraktivna ferata na hrvaškem. Ferata z oznako C in D je zelo zahtevna, potrebna je dobra fizična kondicija in moč v rokah. Tura je dolga okoli 8 do 10 ur, narediš 12km in okoli 1000m vzpona.

Zgodaj zjutraj ob sončnem vzhodu že iščemo pravo cesto za izhodišče do ferate. Že do vstopa imamo kar lep sprehod, 3,5km po cesti, če si sploh zasluži to ime, nato še nekaj časa po gozdu, da pridemo do mogočne stene, ki se dviga nad nami.  Z vsem spoštovanjem do stene pričnemo s plezanjem. Jaz grem že drugič, pot mi je poznana in res uživam. Opazujem babice Jano, Vido in Bredo kako jim gre in res so od sile. Kar vriskajo, tako so zadovoljne. Gremo čez prvi stolp, čez drugega...kar 9 jih je, težavnost se stopnjuje. Do bivaka imaš še nekaj izhodov, če spoznaš, da ti je ferata pretežka. V bivaku se ustavimo, pomalicamo in se malo nadihamo. Še vedno imamo lep dan, zato nadaljujemo. Od tam naprej ni več izhodov, treba je it do vrha. Takoj nad bivakom se pričnejo težji deli ferate in ponekod se je treba kar potruditi tudi z močnimi rokami in pravo tehniko. Ponekod je jeklenica precej oddaljena od dobrih stopov in jo imaš res samo za varovanje, drugače pa lepo plezaš. Še višje pridemo na sonce in lažji del, kjer prečiš steno po policah. Samo en velik užitek je in babice že začnejo vriskat. No, polic je kmalu konec, čaka nas že zadnji težji del in smo na vrhu stene. Normiran čas je 5 ur, me smo bile čez ferato v manj kot petih urah. Haha, še smo v dobri formi. Do vrha Sinjala nismo šli, ker se je preveč pooblačilo, nas je pa čakal še precej dolg zahteven spust. 

Ker je bila od doma do Knina dolga vožnja se odločimo, da ostanemo še kakšen dan ali dva. Naslednji dan gremo še v kanjon Čikola, kjer gre lažja ferata kar po kanjonu. 

To je pa že 2. del našega potovanja.

Malo čez polnoči startamo iz Krme. Polna luna nam prijetno sveti na poti in že po eni uri hoje si na noge damo dereze zaradi poledenele poti. Ni mraza, kar nas malo zaskrbi kako bo na vrhu. Že pod Prgarco sneg ponekod ne drži. Na srečo postaja bolj hladno in s tem tudi hoja bolj prijetna. Zagrizemo še v zadnjo strmino in pridemo do Triglavskega doma na Kredarici. Nekaj časa si vzamemo za topel čaj in počitek, nato se opremimo za na vrh Triglava. Stopinje so ravno prav trde, lepo se da popikat s cepini. Višje na grebenu je kakšna jeklenica tudi zunaj in prav pride za pomoč z rokami. Ko pridemo na vrh, se že dela dan in nebo počasi ožari. Gledamo v daljavo v čarobno obarvano nebo, ko se pokažejo prvi sončni žarki. Ko stojiš na vrhu najvišje gore Slovenije in gledaš  zlato rdeče, oranžne barve, ki se mešajo z belino vrhov, imaš občutek, da si nekje v pravljici, vse skupaj postane prav nezemeljsko. Ne moti nas ne mraz, ne veter, ker lahko samo stojiš in gledaš, kako se nebo spreminja v nov dan. Topli sončni žarki nas spomnijo, da nas čaka  še zahteven spust do Kredarice, kjer je treba biti pozoren prav na vsak korak. Napake si ne smeš privoščiti. In šele v dolini začutiš utrujenost po neprespani noči. Takrat se zaveš, da si doživel nekaj posebnega, neko čarobnost tega sveta, ki ti bo za vedno ostala v spominu. 

Potepali smo se po Brenti. Imeli smo lepo vreme, čudovite razglede in nasmejane obraze.

Se nam naslednje leto pridružiš in uživaš tudi ti?

Zaradi pomanjkanja snega v domačih gorah se odpravimo v Avstrijo. Tudi tam ga ni veliko in kar daleč se je treba peljati, zato se odločimo za več dnevne počitnice. Pristanemo na Salzburškem kjer zgledajo hribi vsaj spodobno beli. 

Odpravili smo se na treking na Hrvaško ob morje v Nacionalni park Paklenica. Poznana je predvsem alpinistom, vendar so v kanjonu in v Velebitu za Paklenico čudovite pohodniške poti po divjem svetu. Tokrat smo mi iskali bolj skrite poti, kjer smo pa vseeno našli dovolj skal, da se je bilo treba včasih prijeti tudi z rokami. Prvi dan nas je pot vodila po Vinetujevih stopinjah, druge dneve smo izkoristili za celodnevne ture. Seveda pa na koncu ni manjkal skok v morje za ohladitev. Imeli smo se super, saj je s primorkami vedno veselo.

Spet smo se potepali po Franciji in delček po Švici. En teden smo stanovali v apartmajski hiši v gorskem mestu Chamonix, znanem zaradi Mont Blanca, ki se dviga nad mestom. Povzpeli smo se do nekaj najlepših ledeniških jezer, se odpeljali s tramvayem Mont Blanc na 2300m in peš nadaljevali do ledenika in koče Tete Rousse na 3167m, kjer je izhodišče za Mont Blanc. Obiskali smo ledeno jamo na ledeniku Mer de Glace, se približali ledeniku Argentiere in se povzpeli do slapa, ki ima poleg še na ogled krasno jamo. Nahodili smo se po balkonskih poteh na višini okoli 2000 do 2500m z razgledom na masiv Mont Blanca, z gondolo smo se odpeljali na Aiguille di Midi na 3800m in ga gledali čisto od blizu. Peš smo nadaljevali po balkonski poti do Montenversa s fantastičnim razgledom na Dru. Odpravili smo se na družinsko ferati, ki se konča s 30m visečim mostom, za konec pa na švicarski francoski meji še na razgledno točko na 2900m, za katero se je bilo treba kar potruditi po lestvah. Na trekingu je bilo poleg hoje in čudovitih razgledov še polno smeha in zabave in IMELI SMO SE FAJN. Greš drugo leto z nami???

Napovedali so lep vikend. V dolini Lužnice nisem bila že nekaj časa, pa se odpravim tja gor kar sama. Včasih je tudi to prav prijetno. Hoditi brez cilja, greš kamor te srce vleče. Na koncu sem pristala na Vrhu nad Peski in ko sem se vračala se vzpnem še na Maselnik. Čeprav je sijalo sonce je bila pot ves čas trda in ledena, ravno prav, da so dereze dobro prijele. V nedeljo pa s Soškimi tečajniki še malo poplezat po slapovih, preden se led stopi.

Ko greš s prijateljem po 40 letih na naše Mojstrovke obujat spomine. Res je naša, saj smo imeli v mladih letih vsaj 10 let poleti in pozimi na Vršiču planinski tabor in vsakokrat smo obiskali tudi Mojstrovko po različnih smereh. In ko za nagrado dobiš še kičasto vreme je dan popoln.

Tokrat gremo na Krn kar po grapi. Super razmere, ravno prav trdo, na vrhu se je zjasnilo. Čeprav so napovedali močan veter, je bila na vrhu le sapica, pri koči pa prav prijetno toplo.