Vsaka noč je bila bolj svetla in padla je odločitev, grem na Krn ob sončnem zahodu in ob svetli polni luni nazaj. Skupaj z reševalcem in fotografom Miljkotom, ki je imel enake plane se zaženeva v precej sončen Krn. Vročina ni popustila do zadnje tretjine, čeprav je šele januar. Ko sva bila skoraj pri koči se je začelo na nebu barvati od zahajajočega sonca. Pohitela sva na vrh in uživala v nebeških barvah.

Napovedan je bil sončen vikend in razmišljava kam gremo, da bo bolj samotno. Prijatelji iz Nove gorice teh krajev ne poznajo preveč dobro, pa izbereva Zeleni vrh nad Tolminskim ravnam. Cilj je bil dobro izbran saj smo srečali samo enega turnega smučarja. Prekrasen sončen dan, brez vetra in za januar kar pretoplo. Razgledi pa daleč, daleč naokrog.

Punce so se potrudile in prišle k nam v Krn iz Bohinja, čez mnogo vrhov. Ostala je še ena želja po Rdečem robu, pa smo ji izpolnili željo. Naslednji dan smo se odpravili po grebenih nad vasjo Krn od Stadorja, Rdečega roba do Škofiča. Super tura z božanskimi razgledi, soncem, modrim nebom, brez vetra, dobra družba z veliko smeha in dobre volje. 

Podali smo se v Zahodne Julijske Alpe na Špik Hude police in nadaljevali po ferati Pot Leva do ostenja Montaža. Ta pot me je vedno očarala, ker je lepo speljana po policah, hodiš po divjem svetu, občuduješ ogromne stene nad sabo, vmes ti delajo družbo kozorogi, ki te spremjajo in ti pozirajo. Vsekakor je to pot, ki te ne pusti hladnega in se vedno vrneš domov bolj bogat in nabit z novo energijo. Še se vrnemo.

Odpravimo se v Italijo v Dolomite Brenta, ki so najbolj oddaljene od Slovenije. Na tri dnevnem trekingu nas več ali manj spremlja sonce, modro nebo, značilni igličasti stolpi, mehke trave po planinah in prekrasni neskončni razgledi. Naužijemo se lepote in tišine in trekinga je kar prehitro konec.

Zadnji utrinki sončnih dni 

V toplem decemberskem dnevu se z Matejem odpraviva plezat v Vipavo. Vendar naju vreme preseneti, pripravlja se na dež, zato izbereva krajšo smer in se podava v Steber. Dobro je bilo spet prijeti za skalo.

Tokrat smo se odpravili na Monte Zermulo v Karnijskih Alpah po severni strani. Čez steno poteka lepo zavarovana pot , ki te navduši tudi s krasnimi razgledi. Žal teh na sami zavarovani poti nismo imeli, ker se je vmes podila megla skoraj do vrha. Ko je stene konec, nas čaka še kratek sprehod po grebenu do vrha in tam nas pričaka sonce in lepši razgledi. Nazaj smo se vrnili po zanimivi grebenski poti s polno ostankov 1. svetovne vojne od bunkerjev, strelnih lin in rovov , kjer si spet lahko videl na severno stran. Dan smo si popestrili še z dodatno turo na Zuc della Guardia, kjer poteka kratka in sladka ferata za popestritev dneva.

Ko sva šla z Deanom pozimi skupaj na turni smuk je pogovor nanesel na Matterhorn. Želja vsakega alpinista in gornika. Povedala sem mu, da je to moja življenska želja. Bila sem že na šest tisočaku v Himalaji  ampak Matterhorn je veličastna gora, nekaj posebnega. Rekel je, da tudi on planira it, ker mu zadnji vzpon na Matterhorn ni uspel zaradi vremenskih razmer. Potem je prišel Covid in sva kar pozabila na to. Nakar me sredi avgusta pokliče in pravi, da je rezerviral, da bo lepo vreme. Pa sva šla. Zaradi dolge vožnje in aklimatizacije prvi dan s Cervinije do koče Abruzzi 2800m, naslednji dan do bivaka 3835m. Po dobrih 200m od koče se prične  plezati, vmes je nekaj hoje in zoprna krušljiva prečka, kjer je bolje, da ne gledaš gor, kaj se bo podrlo. Potem pa do bivaka kar precej strma stena in samo plezanje. Na srečo ni bilo ledu, skala je bila kopna. Naslednje jutro smo počakali, da se je naredil dan, potem smo štartali. Pot je orientacijsko kar zahtevna, saj te stezice med steno kar vlečejo na nepravo pot, dokler ne dosežeš po strmi steni, ki je delno zavarovana, grebena. Misliš si, da boš zdaj hitro na vrhu, pa si se zmotil. Po grebenu iščeš prehode, ko se zravna postane tudi zelo ozek. Potem pa tam daleč naprej in visoko zagledaš križ na vrhu. Kmalu zagledamo pred sabo škrbino in tako se še 2x spustiš navzdol dokler ne prideš do zadnje strme stene, kjer te čaka samo plezanje. Ne gre toliko za težavno plezanje ampak imaš zraven še druge dejavnike, kot je višina, veter, mraz. Ko zagledamo visečo lestev smo vedeli, da je vrh blizu in da nam bo uspelo. In res je bilo na vrhu stene samo še nekaj grebena, nato pa zaslužen vrh, Matterhorn. Solze sreče in veselja, ne znam opisati tega občutka. Zdaj je treba še s trezno glavo sestopiti z vrha. Nazaj do bivaka smo porabili eno ur več, kot za gor. Ker je bila že tema, smo še enkrat prespali v bivaku in spočiti nato sestopili v dolino. Ena nepozabna življenska (avan)tura. OP. (slika z vrisom poti je pobrana z interneta)

Grossglockner sem izbrala za aklimatizacijsko turo za Matterhorn. Ker so se istočasno tudi moji prijatelji odpravljali na isto pot, smo odšli skupaj. Vendar pa tako kopnega Grossglocknerja res nisem pričakovala.